Zaslon, spanje in učenje: kako večeri vplivajo na šolski dan

Ura je deset čez sedem, zajtrk se na mizi hladi, vi pa že tretjič odpirate vrata otroške sobe. »Še pet minut,« se oglasi izpod odeje. Ko otrok končno sede za mizo, je tiho, vse ga moti in kosmičev skoraj ne pogleda. Popoldne pa v eAsistentu ali beležki najdete učiteljičino opombo, da je bil pri prvi uri zaspan in odsoten. Če poznate ta prizor, v tem niste sami. Novembra, ko se stemni že pred peto in otroci več časa preživijo v hiši, so takšna jutra pogosta.

Kako se neprespanost pozna pri učenju

Utrujen otrok ni vedno tisti, ki zeha. Pogosteje je tisti, ki med razlago sicer sedi in gleda učiteljico, čez pet minut pa ne ve, kaj je povedala. Navodilo naloge prebere, pa ga mora prebrati še enkrat. Doma ne ve, kaj ima za nalogo, ali pa v torbi ni zvezka, ki ga je zvečer »zagotovo pospravil«.

Utrujenost se pogosto skrije za slabo voljo. Pride prva težja naloga pri matematiki in že sledijo solze ali vržen svinčnik. Pri preverjanju se pojavijo napake, ki jih otrok sicer ne dela: prepiše napačno številko, izpusti predznak, pozabi na enoto. Znanje ima, le glava je preveč utrujena, da bi ga priklicala.

Koliko spanja potrebuje otrok, se od otroka do otroka razlikuje. Mlajši ga potrebujejo več kot starejši, sicer pa največ pove opazovanje. Kakšen je vaš otrok zjutraj, ko se je naspal, in kakšen, ko se ni? Razliko boste hitro opazili.

Zakaj zaslon zvečer tako težko ugasne

Pogosto slišimo, da spanec moti svetloba zaslona. Pri otrocih pa je večja težava drugje. Kar gledajo in igrajo, je narejeno tako, da jih zadrži. Risanka se konča in že se začne naslednji del. Posnetek traja minuto, za njim pride nov in potem še eden. Igrica ima vedno še eno rundo, še eno stopnjo in prijatelje, ki čakajo v skupini.

Takšna vsebina se sama od sebe ne konča. Konča se šele, ko jo nekdo ugasne, in to je skoraj vedno odrasel. Poleg tega otroka razvname: napeta igra, smešen posnetek ali prepir v klepetu ga zbudijo ravno takrat, ko bi se moral umiriti. Ko zaslon končno ugasne, je otrok v mislih še vedno v igri. Spanje se tako zamakne za pol ure ali uro, in to vsak večer znova.

Dogovori, ki doma res delujejo

Strogega pravilnika ne potrebujete. Dovolj je nekaj jasnih dogovorov, ki se jih držijo vsi.

• Določite uro, ko se zasloni ugasnejo. Pri mlajših otrocih naj bo to približno eno uro pred spanjem, pri starejših vsaj pol ure.
• Telefoni in tablice se ponoči polnijo zunaj otroške sobe, na primer v kuhinji ali predsobi. Tako otroka ne mika, da bi pod odejo »samo še nekaj pogledal«.
• Za bujenje naj ima navadno budilko. S tem odpade izgovor, da telefon potrebuje za budilko.
• Vikend naj ritma ne premakne preveč. V petek in soboto je lahko kakšna ura kasneje, a če otrok v nedeljo zaspi šele opolnoči, bo ponedeljek težak za vse.

Ko zaslon ugasne, mora ostati nekaj drugega, sicer je otroku dolgčas. Zvečer je čas za kopanje, pripravo torbe in oblačil, risanje, sestavljanje kock in branje. Mlajšim lahko berete vi, starejši berejo sami. Dragocen je tudi kratek pogovor ob postelji. Marsikateri otrok šele v temi pove, kaj ga je v šoli razjezilo ali razveselilo.

Učenje sodi v popoldne, ne v posteljo

Domača naloga, ki jo otrok piše ob devetih zvečer, je navadno slabša in traja dvakrat dlje. Tudi ko je končana, se otrok še dolgo ne umiri. Zato naj učenje ne bo zadnja stvar dneva. Najbolje je, da nalogo naredi popoldne, po kratkem počitku po šoli, ko je še dovolj spočit.

Enako velja za ponavljanje pred testom. Pozno večerno »nabijanje« prinese več živčnosti kot znanja, utrujen otrok pa naslednji dan pozabi celo tisto, kar je že znal. Bolje je snov razdeliti na nekaj krajših popoldanskih ponavljanj. Kako učenje razporediti čez teden in koliko ga je dovolj, smo opisali v članku Koliko časa na dan naj se otrok uči.

Tudi vaje na JAZ ZNAM sodijo v popoldanski čas in ne v posteljo. Naloge so kratke. Ko se otrok zatakne, mu sova Znamko da namig, ne pa rešitve. Do odgovora tako pride sam in si ga bolje zapomni. Kako to poteka, si lahko ogledate na strani Kako deluje JAZ ZNAM.

Starši smo prvi zgled

Otroku je težko razložiti, zakaj mora telefon ob osmih v kuhinjo, če mama ali oče na kavču do enajstih brska po novicah. Otroci veliko bolj opazujejo, kaj delamo, kot poslušajo, kaj govorimo. Zato naj dogovor velja za vso družino in tudi vi telefon zvečer odložite, vsaj ko ste z otroki.

Dogovor sklenite skupaj. Povejte, kaj vas skrbi, in vprašajte otroka, kaj predlaga. Mlajši bodo z veseljem narisali svoj večerni urnik in ga obesili na vrata. Pri najstnikih prepovedi redko delujejo, bolje se obnese pogajanje. Kdaj se jim zdi sprejemljivo ugasniti, kaj potrebujejo, morda še zadnje sporočilo prijatelju, in kaj lahko sprejmete vi? Dogovora, pri katerem je imel svojo besedo, se mladostnik tudi lažje drži.

Odvzem telefona za kazen je mamljiv, ker učinkuje takoj. A če postane glavno orodje, se večer spremeni v boj. Grožnje, kot je »če ne ugasneš, ga ves teden ne boš videl«, navadno prinesejo le skrivanje in prepire. Več naredi mirno opozorilo, vsak večer enako: »Čez deset minut ugašamo.«

Ko se ne izide po načrtu

Pride rojstni dan, obisk pri babici, tekma, ki jo gleda vsa družina, ali pa teden, ko gre vse narobe. Dan ali dva izjeme ne pokvarita ničesar. Naslednji večer se preprosto vrnite k običajnemu ritmu, brez pridige in brez občutka krivde.

Če ste že poskusili, pa se je vse razblinilo v nekaj dneh, ne obupajte. Začnite znova, tokrat z enim samim pravilom, na primer s polnjenjem telefona v kuhinji. Ko to postane navada, dodajte še uro, ko se zasloni ugasnejo. Desetih novih pravil naenkrat ne zdrži nihče, eno pa zdrži skoraj vsaka družina.

In ko boste nekega novembrskega jutra otroka zbudili že v prvem poskusu in bo pri zajtrku celo kaj povedal, boste vedeli, da se je splačalo.