Govorilne ure: kako iz nekaj minut z učiteljem dobiti največ

Četrtek, pol šestih popoldne. Na hodniku pred učilnico stoji vrsta staršev. Nekdo je prišel naravnost iz službe, nekdo ima v naročju mlajšega otroka. Ko ste končno na vrsti, razredničarka prelista redovalnico in prijazno reče: »Lepo dela, nimam pripomb.« Tri minute pozneje ste spet na parkirišču in se sprašujete, kaj ste pravzaprav izvedeli. Takšne govorilne ure pozna skoraj vsak starš. Če se nanje malo pripravite, pa vam lahko teh nekaj minut v novembru res veliko pove.

Zakaj iti, tudi ko je vse v redu

Marsikdo misli, da so govorilne ure za starše otrok, ki imajo težave. Če so ocene dobre in otrok rad hodi v šolo, se zdi škoda časa. Vendar učitelj vidi vašega otroka tam, kjer ga vi ne vidite. Ve, kaj naredi, ko naloge ne razume takoj, ali se pri pouku oglaša in s kom je med odmorom. Ocena v redovalnici tega ne pove.

Pogovor, ko ni težav, ima še eno prednost. Učiteljico spoznate v mirnem pogovoru. Če se kasneje v letu kaj zaplete, se ob slabi novici ne pogovarjate prvič, ampak nadaljujete pogovor, ki ste ga že začeli. Tudi otrok opazi, da vas zanima, kako mu gre, in ne samo, kakšno oceno je dobil.

Priprava doma: najprej vprašajte otroka

Dan ali dva prej si vzemite deset minut za pogovor z otrokom. Naj to ne bo zaslišanje. Vprašajte ga mimogrede, ko pripravljate večerjo ali ko se peljete s treninga. Zanima vas, kaj mu po njegovem gre dobro, kje se mu zatika in ali naj učiteljico kaj vprašate namesto njega. Prvošolec vam bo morda povedal samo, da ne mara pisati črke G. Osmošolec pa vas lahko preseneti s tem, da pri fiziki ne razume, od kod pride formula, v razredu pa si tega ne upa vprašati.

Potem na listek ali v telefon zapišite dve do tri vprašanja. Več jih v nekaj minutah ne boste utegnili. Če vas skrbi kaj konkretnega, prinesite s seboj, kar to pokaže: zvezek za matematiko z nedokončanimi nalogami ali test, pri katerem ne razumete, zakaj je otrok izgubil točke. Ko imata pred sabo konkreten list, je pogovor veliko jasnejši kot ob splošnem »slabo mu gre matematika«.

Vprašanja, ki odprejo pravi pogovor

Na vprašanje »Kako mu gre?« skoraj vedno dobite odgovor »Dobro.« Bolj ko je vprašanje natančno, bolj uporaben je odgovor. Nekaj primerov:

• Kako sodeluje pri pouku? Se oglaša in sprašuje ali raje počaka, da odgovori kdo drug?
• Kje konkretno izgublja točke? Pri računanju, pri branju navodil, pri obliki zapisa ali zato, ker rešitve ne preveri?
• Kaj lahko doma delamo deset minut na dan, da mu bo res pomagalo?
• Kako se razume s sošolci? Ima v razredu koga, s komer se dobro ujame?
• Je še kaj, kar bi bilo dobro, da vem, pa se v ocenah ne vidi?

Zadnje vprašanje se pogosto izkaže za najbolj dragoceno, ker učitelju pusti prostor, da pove tisto, kar se zdi pomembno njemu.

Nekaj minut, za vami pa vrsta

Na govorilnih urah ima učitelj za vsakega starša navadno le nekaj minut, pred vrati pa čakajo drugi. Zato začnite z vprašanjem, ki vam je najpomembnejše, ne s klepetom o vremenu. Odgovore si sproti na kratko zapišite, saj se podrobnosti doma hitro pomešajo.

Če vidite, da bo za neko temo potrebnega več časa, to povejte naravnost: »Vidim, da je tega več. Se lahko dogovoriva za drug termin?« Večina učiteljev tak predlog z veseljem sprejme. Vsaka šola ima svoj razpored govorilnih ur, zato preverite, kako je urejeno pri vas in ali imajo učitelji tudi posamične termine. Roditeljski sestanek je nekaj drugega: tam razredničarka vsem staršem hkrati govori o razredu kot celoti, ne o posameznem otroku. Za kratka organizacijska vprašanja je pogosto dovolj e-pošta ali sporočilo prek eAsistenta, če ga vaša šola uporablja.

Ko slišite nekaj, česar ne bi radi

Včasih vam učiteljica pove, da otrok med poukom klepeta, da ne prinaša domačih nalog ali da je bil grd do sošolca. Prvi odziv je pogosto obramben, lahko pa vas tudi zaboli. Globoko vdihnite in ne odgovorite takoj z »Doma tega nikoli ne počne.« Raje prosite za primer: »Mi lahko poveste, kdaj se je to zgodilo in kako je bilo videti?« Ko slišite konkreten opis, lažje razumete, za kaj sploh gre. Velikokrat je stvar manjša, kot se je slišalo na začetku.

Nato skupaj poiščita en korak. Učiteljica bo na primer en teden v beležko zapisovala, ali je otrok oddal nalogo, vi pa boste to doma preverili. Če odidete z dogovorom namesto s slabim občutkom, ste težavo že začeli reševati.

Doma, po govorilnih urah

Otrok vas bo pričakal z vprašanjem »Kaj je rekla?«, tudi če se dela, da ga ne zanima. Začnite s pohvalo, ki ste jo slišali od učiteljice, ali z nečim dobrim, kar ste opazili sami. Potem povejte, kaj bi radi skupaj izboljšali, in se dogovorite za eno stvar. Ne za deset. Na primer, da vsak večer pred spanjem po urniku pripravi torbo. Ali da pri matematiki po vsaki nalogi preveri rezultat.

Če ste se z učiteljico dogovorili za vaje doma, naj bodo res kratke in redne. Nekaj nalog vsak dan naredi več kot dve uri v nedeljo zvečer. Pomagate si lahko z vajami na JAZ ZNAM, kjer sova Znamko otroku, ko se zatakne, da namig, ne pa rešitve, tako da do odgovora pride sam. Če se doma ob nalogah pogosto sprete, vam bodo koristili tudi nasveti iz članka Kako pomagati otroku pri domači nalogi.

Čez kakšen mesec se spomnite na dogovor in otroka vprašajte, kako mu gre. Ko boste pozimi spet stali v vrsti pred učilnico, boste natanko vedeli, kaj vprašati.