Preskoči na vsebino
← Nazaj na blog
Učenje doma

Koliko časa na dan naj se otrok uči v osnovni šoli

Kako presoditi obseg domačega učenja glede na naloge, razumevanje in utrujenost ter poiskati čas za počitek.

Uredništvo JAZ ZNAM· 5 min branja
Deček piše v zvezek ob tablici na leseni pisalni mizi.

»Koliko časa naj se pa učim?« To vprašanje otroci postavljajo z zelo različnim tonom. Prvošolec ga postavi zato, ker res ne ve. Šestošolec zato, ker bi rad čim prej ven. Devetošolec pa včasih zato, ker se mu zdi, da se uči že ves dan, pa se nič ne premakne. Tudi starši se sprašujemo podobno. Je pol ure premalo? Sta dve uri preveč?

Natančnega števila minut, ki bi veljalo za vse otroke, ni. Obstaja pa nekaj razumnih izhodišč, ki vam lahko pomagajo presoditi, ali je količina učenja pri vašem otroku smiselna.

Čas ni isto kot učenje

Najprej nekaj, kar se zdi samoumevno, pa se pogosto pozabi. Ura za mizo ni ura učenja. Otrok lahko sedi pred zvezkom eno uro, od tega dvajset minut gleda skozi okno, deset minut išče radirko in petnajst minut piše sporočila prijateljici. Drug otrok v petindvajsetih zbranih minutah naredi več.

Zato je bolj kot štetje minut smiselno opazovati, kaj otrok v tem času naredi. Je rešil naloge? Zna povedati, kaj se je naučil? Če je, je bil čas dobro porabljen, ne glede na to, koliko ga je bilo.

Kako razporediti delo glede na starost

Začnite pri današnjih obveznostih. Na list napišite domačo nalogo, branje in pripravo na najbližje ocenjevanje. Otrok naj pri vsaki pove, kaj mora narediti: rešiti štiri račune, prebrati stran ali brez zvezka opisati kroženje vode. Tako bosta lažje ocenila obseg dela. Spodnji primeri so predlogi za organizacijo popoldneva, ne priporočene dnevne količine za vse otroke iste starosti.

Ob list dopišite, kdaj je otrok začel in kdaj končal, odmore pa zabeležite posebej. Tega ne uporabljajte kot nadzor ali tekmovanje s sorojencem. Po nekaj dneh poglejta, katera opravila se vlečejo. Morda deset minut porabi že za iskanje navodil, medtem ko račune nato reši brez težav. V takem primeru potrebuje urejen začetek dela.

Od 1. do 3. razreda

Mlajši otroci se še učijo, kako se sploh učiti. Večinoma je dovolj, da opravijo domačo nalogo in nekaj minut berejo. Branje na glas staršem ali skupno branje pred spanjem šteje. Če se kratka naloga vsak dan zavleče in otrok ob njej joka ali obupuje, učiteljici opišite konkreten potek. Vprašajte, koliko dela je predvidela in kako mu lahko pomagate pri začetku.

Od 4. do 6. razreda

Z več predmeti in pogostejšim ocenjevanjem pride tudi več učenja doma. Poskusite lahko z dvajsetminutnim delom, ki mu sledi odmor. Če otrok pozornost izgubi prej, del skrajšajte. V enem takem delu lahko naredi domačo nalogo, v drugem pa se preveri za test. Koliko delov potrebuje, presodite po obveznostih, razumevanju in utrujenosti.

Od 7. do 9. razreda

Starejši otroci imajo več predmetov, več snovi in več ocenjevanj. Ponedeljek pred dvema testoma bo lahko zahtevnejši od petka brez domače naloge. Pomembnejša od števila ur je sposobnost, da si otrok sam razporedi delo. Devetošolec, ki ve, kdaj ima teste, in se nanje pripravlja po delih, bo potreboval manj časa kot tisti, ki vse pusti za zadnji večer.

Znaki, da je učenja preveč

  • Otrok nima več časa za igro, gibanje ali prijatelje.
  • Pogosto se uči pozno zvečer in je zjutraj utrujen.
  • Kljub dolgim uram se ocene ne izboljšajo.
  • Pred učenjem se pogosto pojavijo glavoboli, bolečine v trebuhu ali jok.

Če prepoznate več teh znakov, je smiselno pogledati, kje se čas izgublja. Včasih je težava v načinu učenja, včasih v prevelikem številu popoldanskih dejavnosti, včasih pa v tem, da otrok snovi preprosto ne razume in potrebuje razlago, ne več časa.

Ko otrok prehitro zapre zvezek

Tudi hitro končano delo je vredno občasno preveriti, predvsem kadar otrok sam pravi, da vse že zna. Pri obsežnejši snovi naj izbere vprašanje iz zvezka in nanj odgovori brez gledanja. Tako lahko preveri, ali ob branju snov samo prepozna ali jo zna tudi razložiti. Če otrok redno ne ve, kaj ima za nalogo, ali ga preseneti slaba ocena pri snovi, za katero je mislil, da jo zna, je čas za pogovor. Ne o tem, koliko ur se mora učiti, ampak o tem, kako bo vedel, da nekaj res zna.

Spanje, gibanje in prosti čas niso izguba časa

Pri načrtovanju začnite tudi z večerom: kdaj otrok običajno večerja, pripravi torbo in gre spat? Če se učenje redno pomika čez dogovorjeni čas za spanje, poglejte celoten urnik. Morda potrebuje zgodnejši začetek, manj dodatnih vaj ali pomoč pri eni težki temi. O ponavljajoči se preobremenjenosti se pogovorite v šoli in prinesite zapis nekaj običajnih dni.

Podobno velja za gibanje in prosti čas. Če je otrok po prihodu domov nemiren, poskusite najprej z malico in igro zunaj. Drugemu bo morda bolj ustrezalo, da najprej opravi kratko nalogo in gre nato na igrišče.

Kako najti mero pri svojem otroku

Namesto da določite število minut, se z otrokom dogovorite, kaj mora biti narejeno. Na primer: domača naloga, deset minut branja in ponovitev kartic za test. Ko je to opravljeno, je učenja za ta dan konec. Tak dogovor otroka nagradi za zbranost, ne za sedenje.

Teden ali dva spremljajte, koliko časa mu to vzame. Če vsak dan traja precej dlje, kot ste pričakovali, se pogovorite z učiteljem. Če gre hitro in otrok snov razume, je to dober znak, ne razlog za dodatne naloge.

Kratke, redne vaje lahko otrok dela z zvezkom in kartončki ali pa v aplikaciji, ki jo opisujemo na strani Kako deluje. Kako učenje pred testom razporediti po dnevih, smo opisali v članku Kako se učiti za test.

Zvečer lahko skupaj pogledata list obveznosti. Ob nedokončani nalogi zapišita razlog: ni razumel navodil, zmanjkalo je časa ali je potreboval dodaten primer. Naslednji dan začnita s tem zapisom, namesto da bi avtomatično podaljšala čas za mizo.