Motivacija: ko otrok reče »ne da se mi«

»Ne da se mi.« Te štiri besede lahko pomenijo marsikaj. Včasih res pomenijo, da bi otrok raje igral nogomet. Včasih pa pomenijo »ne razumem, kaj moram narediti«, »bojim se, da mi ne bo uspelo« ali »danes sem čisto izčrpan«. Če se na vse odzovemo enako, z opominom ali grožnjo, pogosto zgrešimo pravi razlog.

Predstavljajte si, da otrok odrine delovni zvezek takoj, ko pride do besedilne naloge. Pri računih na prejšnji strani je delal samostojno. Sedite za trenutek zraven in ga prosite, naj pokaže, do kod razume navodilo. Morda bosta našla eno besedo, zaradi katere ne ve, kako začeti.

Najprej ugotovite, kaj se v resnici dogaja

Preden kaj rečete, se vprašajte, kdaj otrok to pove. Takoj po šoli, ko je lačen in utrujen? Pri točno določenem predmetu? Ko mora začeti nekaj novega ali ko mora ponavljati že znano?

Če »ne da se mi« pride vedno pri matematiki, je težava verjetno v matematiki, ne v motivaciji nasploh. Če pride vsak dan ob isti uri, je morda težava v urniku. Če pride po slabi oceni, je v ozadju morda strah, da se trud ne splača.

Lahko tudi vprašate neposredno, a brez očitka: »Kaj je danes najtežje?« ali »Kaj od tega se ti zdi najbolj zoprno?« Otroci na tako vprašanje pogosto odgovorijo bolj iskreno kot na »Zakaj se ti pa ne da?«

Ko je naloga prevelika

Zelo pogost razlog za odpor je občutek, da je dela preveč. Ko otrok vidi dvajset nalog ali celo poglavje, ki se ga mora naučiti, se mu zdi, da tega ne bo nikoli končal. Zato raje sploh ne začne.

Pomaga, če delo razdelite na manjše dele. Ne »Preberi celo poglavje iz zgodovine«, ampak »Preberi prvi dve strani in mi povej tri stvari, ki si si jih zapomnil«. Ne »Reši vse naloge«, ampak »Reši prve tri, potem pogledava, kako gre«. Prvi korak mora biti tako majhen, da se zdi skoraj smešen. Ko otrok enkrat začne, pogosto nadaljuje sam.

Nekaterim otrokom pomaga tudi časovna meja: »Deset minut delaš, potem imaš pet minut odmora.« Deset minut zveni obvladljivo. Ura ne.

Ko otrok ne verjame, da zmore

Otrok, ki je nekajkrat zapored dobil slabo oceno, lahko začne verjeti, da »za matematiko pač ni«. Takrat »ne da se mi« pogosto pomeni »ni se vredno truditi, saj tako ali tako ne bo šlo«. Morda se z odlašanjem skuša izogniti novemu razočaranju. Najprej ga vprašajte, kako je doživel zadnje ocenjevanje.

Takemu otroku ne pomaga stavek »Saj zmoreš, samo potruditi se moraš.« Pomagajo majhni uspehi. Začnita z nalogo, podobno tisti, ki jo je že rešil, nato poskusita nekoliko težjo. Ko mu uspe, mu povejte, kaj točno je naredil dobro: »Pri tej nalogi si najprej narisal skico. Zato si videl, kaj manjka.« Tako dobi dokaz, da je napredek odvisen od njegovega dela, ne od sreče ali talenta.

Pomaga tudi, če mu pokažete, kako daleč je že prišel. Star zvezek iz prejšnjega leta, v katerem so naloge, ki so se mu takrat zdele težke, zdaj pa so mu lahke, zna biti zelo prepričljiv.

Ko je otrok preprosto utrujen

Včasih je razlog čisto telesen. Otrok, ki je bil od sedmih zjutraj v šoli, nato na treningu in v glasbeni šoli, ob sedmih zvečer res nima več moči. Tu ne pomaga ne prigovarjanje ne nagrada. Pomaga sprememba urnika: krajši odmor z malico takoj po šoli, učenje pred dejavnostmi namesto po njih ali en prost popoldan v tednu.

Če je otrok utrujen ves čas, se splača pogledati tudi, koliko spi in koliko časa zvečer preživi pred zasloni.

Nagrade, kazni in kaj je vmes

Večina staršev je kdaj obljubila nagrado za dobro oceno ali zagrozila z odvzemom telefona. Če se pogovor vsak večer vrti le okoli nagrade, poskusite dogovor povezati z opravljenim delom: najprej dogovorjeni del naloge, nato običajni prosti čas. Otrok naj ve, kaj mora dokončati in kdaj ga čaka odmor.

Preizkusite lahko tudi naslednje:

• Izbira. »Boš začel z angleščino ali z matematiko?« Ko otrok izbere sam, delo bolj čuti kot svoje.
• Smisel. Pri ulomkih lahko skupaj razrežete pico. Pri odstotkih pogledate popuste v trgovini. Snov, ki je povezana z vsakdanjim življenjem, je manj abstraktna.
• Družba. Učenje s prijateljem, s starejšim bratom ali z vami je pogosto lažje kot sam v sobi.
• Viden napredek. Seznam, na katerem otrok prečrta, kar je naredil, ali preprost graf, koliko nalog je rešil ta teden.

Česa raje ne rečemo

Nekaj stavkov se v trenutku jeze hitro izmuzne, a običajno naredijo več škode kot koristi. »Tvoja sestra tega ni nikoli potrebovala.« »Iz tebe ne bo nikoli nič.« »Lenuh si.« Otrok si take stavke zapomni dlje kot katero koli razlago snovi. Če se zgodi, da kaj takega rečete, se pozneje opravičite. Povejte, kateri stavek je bil žaljiv, in ponovite prošnjo brez oznake otroka: »Želim, da odpreš zvezek in mi pokažeš prvo nalogo.«

Kdaj poiskati pomoč

Če odpor do šole traja dolgo, se stopnjuje ali ga spremljajo spremembe v vedenju, kot so umik vase, slab spanec, pogoste bolečine brez jasnega vzroka ali izogibanje šoli, se pogovorite z razrednikom ali šolsko svetovalno službo. Včasih se za »ne da se mi« skriva nekaj, česar doma ne vidimo.

Nekaj praktičnih nasvetov za vsakdanje delo najdete v članku Kako pomagati otroku pri domači nalogi. Če pa iščete kratke vaje za otrokov razred, si lahko ogledate, kako deluje JAZ ZNAM.

Za jutri se dogovorita za en majhen začetek, na primer pripravo pribora in branje prvega navodila po malici. Ko pride dogovorjena ura, ga spomnite na ta korak. Če se ustavi, preverita, kaj ga ovira, preden dodate novo zahtevo.